V nedeljo za Bežigradom

30. 8.–22. 9. 2001
Bežigrajska galerija, Ljubljana
Kustosinja: Maja Šuštaršič

 

Maja Šuštaršič
Javno : zasebno

Ustvarjanje Saša Vrabiča je tesno povezano z okoljem, iz katerega izhaja, tako v kuturno-sociološkem kot v formalno-likovnem smislu. Pripada mladi generaciji umetnikov, ki v središče svojega ustvarjanja postavljajo podobo kot posledico poplave vizualnih podob, ki se je z razvojem množičnih medijev vse od pop-arta pa do eksplozije v začetku devetdesetih let neprenehoma stopnjevala. Zmagoslavje medijev nad časovnimi in prostorskimi razdaljami znajo ti umetniki dobro uporabiti in so se hkrati sposobni enakovredno preizkusiti v klasičnem mediju ter ga uspešno integrerati v svoje delo.

Sašo Vrabič na pričujoči razstavi prepleta klasičen medij z modernim in obratno. Slikarske upodobitve mobilnega telefona, nogometne tekme, dekleta, ki nudi svoje storitve preko spletnih strani ter interaktivni film v obliki CD-roma so glavni akterji njegove postavitve. Ob njih se sprašuje o mnogokaterih problemih sodobne družbe, njegova razmišljanja pa so eksistencialne narave. Tako kot medij, ki ga uporablja za oris idej, naj bo ta slikarski ali računalniški, mu Bežigrad kot specifičen del mesta (arhitekturno, urbanistično in sociološko) služi le kot sredstvo, preko katerega izrazi svojo kritično refleksijo o problemih globalne kulture.
V monumentalni velikosti upodobljene motive svojih slik je izbral po ključu “nekaterih moških preokupacij”. S tem se je ironično opredelil do mačistično naravnane poze moškega v sodobni družbi, katerega nujno pritiklino predstavlja mobilni telefon, najatraktivnejšo manifestacijo njegovega bitja nogometna tekma in poglavitni vir zabave virtualna spolnost.

Mobilni telefon je velik “hit” zadnjega desetletja, medosebna komunikacija je z njim dosegla skrajne razsežnosti vsesplošne dosegljivosti, v okviru katerih se je zasebno močno približalo javnemu. Internetni medij omogoča dostop do raznolikih informacij, tudi do tistih, ki imajo v osnovi zelo intimno konotacijo. Nudenje seksualnih storitev preko spletnih strani ohranja čar intimnega trenutka z ustvarjanjem lažnega občutka zasebnosti, pri čemer nastopajo gledalci v pasivni vlogi voajerjev. Z upodobitvama priorov iz nogometne tekme pa avtor aludira neposredno na bežigrajski stadion, ki prebivalcem Bežigrada strukturira “športne nedelje” na prav poseben način.

Ob upodobljenih motivih se Vrabič sprašuje o zanje specifičnih ekonomijah preživetja. Zelo jasno je, da se likovni umetnik težko kosa z marketinškimi strategijami navedenih primerov, a je kjub temu postavljen v položaj, ko okolje od njega pričakuje, da uspešno ustvarja in se hkrati ukvarja z marketingom samega sebe.

Izpostavljeni motivi so po zgledu fotorealizma izvzeti iz konteksta elektronskega medija (interneta in videa) in prevedeni na slikarsko platno. Proces izdelovanja slik je pri Vrabiču mnogo hitrejši, kot smo tega vajeni pri fotorealistih, in slike niso tako detajlno dodelane. Način slikanja, ki ga je moč opaziti tudi v njegovih predhodnih delih, sam imenuje hitri realizem. Po njegovem predstavlja le-ta logično posledico hitro bežeče realnosti, ki jo vzpostavljajo moderni mediji. Upodobljene podobe mu pomenijo simbolične nosilce vizualne komunikacije. Izvzame jih iz izvirnega konteksta in jim s postavitvijo v novo razmerje pripiše spremenjen pomen.

Z interaktivnim filmom združi Vrabič predstavljene probleme v stično točko. Bežigrada se loti v smislu video igrice, sestavljene iz dokumentarnih posnetkov, fotografij, videa, zvoka in pogovorov z Bežigrajčani. Gledalcu omogoči virtualno tavanje tako med javnim kot zasebnimi sferami Bežigrajčanov, na ta način skuša spomniti na javno in vsesplošno obsedenost z zasebnim. Originalnost zasebnega je v filmu umetno simulirana in simulacija realnosti je ključna naloga množičnih medijev na splošno. S tem se zabrisujejo meje med realnim in virtualnim, pri čemer igra slednje vlogo vzporedne realnosti, kot tiste realnosti, ki je od “prave” skoraj ne moremo več ločiti.

Vrabičevo problematiziranje o razmerju med zasebnim in javnim ostane odprto. Tako kot ostanejo odprta druga njegova razmišljanja, ki jih v pričujoči postavitvi izpostavi. Njegov namen namreč ni podajanje sklepov, temveč vzpostavitev dialoga z gledalci.

Nedelja za Bežigradom, razstavni katalog, Bežigrajska galerija, str.3

_______

Tomislav Vignjević
Podobe in mediji

Vsaka podoba je zavezana predstavam svojega časa in posledično zrcali imaginarni svet nekega obdobja. Ravno tako lahko trdimo, da vse podobe in vsak imaginarij prikličejo in obudijo k življenju nove podobe, ki bolj ustrezno odgovarjajo na zahteve časa. Številne podobe pa v zavezanosti k starejšim predstavam učinkujejo kot nove že, če jih prenesemo v nov, drugačen medij, ki iz njih – kljub njihovi tradicionalni pojavnosti – naredi aktualne, atraktivne vizualne nosilce pomenov. S temi lastnostmi podobe se v svojem slikarstvu oziroma v štirih slikah, ki so na ogled na njegovi zadnji razstavi, ukvarja Sašo Vrabič. Na platnih velikega formata je upodobil vizualni imaginarij in želje družbe, ki je tovrstne podobe producirala in v njih očitno (vsaj glede na število in razširjenost tovrstnega imaginarija) neizmerno uživa.

V nasprotju z zahtevo po poglobljeni refleksiji in analizi podob, ki nas obkrožajo, se jim Vrabič posveča z zanosom nekoga, ki jih povsem sprejema, prenaša iz fotografskega in računalniškega medija na slikarsko platno in s tem ohranja najaktualnejše, najbolj zaželene in atraktivne podobe. Že izbor motivov na štirih platnih nam veliko pove o idealih in predstavah določene dobe, saj vsaka podoba nosi s seboj časovno obliko, ki nam razgrne tako svet produkcije podob na različnih nosilcih oziroma medijih kot notranji svet posameznika in kolektivnih predstav, v katerih so s podobami ponotranjene tudi določene vrednote, želje in ideali družbe. Vrabič se jim približa in jih razgrinja z distanciranim pogledom kronista, ki ne skuša interpretirati teh likov, fotografij in računalniške slike, temveč je prepričan, da bosta že beleženje in prenos teh podob v medij slikarstva pred gledalca postavila na ogled platna, na katerih nista le poigravanje in prenos podob v drug medij, ampak jasen, nepotvorjen in brezkompromisen vpogled v ideale, želje in vrednote neke dobe.

Spektakel, konzum, nenehna komunikacija in instantne variante internet spolnosti so seveda teme, ki brez dvoma zaposlujejo predstavni svet številnih, in Vrabič je te teme le prenesel v svet galerijske “bele kocke” in na še bolj posvečeno površino slikarskega platna. Ali tovrstna transplatacija zadošča že sama po sebi, je seveda odprto vprašanje, dejstvo pa je, da ta razstava brez kompromisa in estetizacije sooči in nagovarja gledalca in posledično vso potencialno publiko z najaktualnejšimi podobami, v katerih to občinstvo v povsem drugem mediju, kot je slikarstvo, vsakodnevno nemoteno uživa.

Zdaj že preverjena taktika pop art (neovirano, brezmejno sprejemanje vsakdanjika z vsemi njegovimi podobami in željami) se v tem primeru izkaže za učinkovito. Sooči nas namreč med drugim tudi s sociološko zanimivim dejstvom, da je nekdaj tako prezirani šport, kot je nogomet, tako zelo zasedel nacionalne identifikacijske pozicije in strasti, da o njem in njegovih dosežkih razpravljajo in se z njim ponašajo že največje veličine umetniškega sveta in marsikak arbiter elegantiae. Vrabič ta svet banalnih podob in te vsakdanje figure neženirano ovekoveča na slikarskem platnu in zavrača vsako vsiljevanje estetske transcedence, ki bi bila obliž na rane, zadobljene v vsakdanjiku, zapolnjenim s (kot to interpretira njegov izbor) nogometnim spektaklom, dlančnikom Ericsson in internet seksom. Njegove slike tem temam podelijo ikonično prezenco in nekakšno digniteto, prenesene v galerijo pa nam lakonično sporočajo: You asked for it!

Delo, sobota, 22. 9. 2001, str.7

_______

Polona Lovšin
Mobitel, spolnost in nogomet

Sašo Vrabič, ki je letos sodeloval na vseh pomembnih skupinskih razstavah, tudi na iztekajočem se 24. mednarodnem grafičnem bienalu, se v Bežigrajski galeriji predstavlja s samostojno razstavo Nedelja za Bežigradom.

Razstava katere glavni “protagonisti” so štiri monumentalne skrilne slike ter CD-rom, ki vsebuje posnetke, fotografije, video in zvok, ima močno konceptualno ozadje, ki je tesno povezano s kulturno-sociološko urbanim okoljem in predstavlja zanimivo razmišljanje o sodobni družbi ter globalizaciji kulture.

Slika Ericssonovega mobilnega telefona, podobi z nogometnega igrišča (portret igralca med igro in izsek nog dveh nogometašev, ki se bojujeta za žogo) ter podoba dekleta, ki prek svetovnega spleta ponuja spolne užitke, so klasična slikarska dela, ki v sebi nosijo številne pomenske in vsebinske konotacije. S premišljeno izbranimi podobami se tako slikar najprej dotakne izbrane, toda značilne moške preokupacije; mobilni telefon je danes skorajda sanktificirane vrednosti, nogometna tekma in nogomet sam pa oblika manifestacije moškega in njegovih potreb po zmagovanju ter boju za zmago, spolnost (tudi virtualna) pa vir zabave in način dokazovanja svoje moškosti in eroticizma.

Mobitel, spolnost in nogomet predstavljajo tudi fenomene sodobne (predvsem moške) družbe. To pa poudarja tudi naslov razstave Nedelja za Bežigradom, ki ponazarja njihovo udeležbo na nogometnih tekmah na bežigrajskem stadionu. Hkrati pa s temi reprezentacijskimi poudarki (mobitel, svetovni splet in nogomet) opredeljuje tudi sam Bežigrad kot mikrokozmos, kjer se prepletajo prej omenjeni fenomeni: osrednji ljubljanski stadion z nogometom, mobilni telefon s komunikacijo povsod in kjerkoli (za Bežigradom pa je tudi sedež Mobitela) in virtualna pornografija, ki je dostopna v zasebnih stanovanjih. To, da slike apelirajo na sociološko-urbano značilnost predela, dopolnjuje tudi CD-rom. Osrednji moment je seveda sociološko-urbana struktura tega predela Ljubljane, to pa dopolnjuje tudi specifičnost slikarjevega rojstnega mesta Slovenj Gradca in Trojan kot vmesne točke med njima. CD-rom je skorajda dokumentarna podoba izbranih mest, kjer se izmenjuje objektivno s subjektivnim, zasebno z javnim. To nenehno manipuliranje med javnim in zasebnim omogoča tako prenosni telefon kot svetovni splet, pa tudi nedelja na bežigrajskem stadionu. Javno-zasebno je v resnici tudi del umetnikove eksistence. Slikar se tako dotakne tudi problema ekonomskega preživetja (od umetnikov se pričakuje tudi to). Tako kot reklamna industrija omogoča preživetje nekaterih objektov in dogodkov, se mora z marketinško strategijo srečevati tudi umetnik.

Vrabičevo slikarstvo hkrati izpričuje tudi to, da slikarsko mišljenje vse bolj obvladujejo mediji, saj je slikar predloge za upodobljene podobe dobil prek svetovnega spleta, fotografske podobe, iz reklamnih tiskovin. Prehod mediatizirane podobe na platno poteka pri njem zelo hitro in impulzivno, kar se tudi opazi opazi na platnih, saj slikar ne posega v detajle, jih tudi ne obdeluje. Hitro slikanje je prava prispodoba sodobnega tempa življenja, pa tudi posledica hitro minljive realnosti, ki jo ponujajo mediji. Tako Sašo Vrabič z danimi in tudi konkretnimi primeri ponazarja in komentira številne značilnosti in tudi probleme sodobne družbe, v katero je človek ujet kot posameznik.

Finance, št.164, 13. 9. 2001

_______

Urša Dolinšek
Slika gre naprej

Nenehno menjavanje brezštevilnih vizualnih sporočil, ki gledalcu dopušča le površinsko percepcijo podob, vzporedni svet virtualne realnosti in komunikacija prek elektronskih medijev, ki je svet združila v globalno vas, so tri poglavitne značilnosti, ki določajo družbo na prelomu tisočletij.

Te spremembe so viden tudi v likovni razstavi oziroma vizualni umetnosti, saj (predvsem) mlajša generacija umetnikov suvereno prepleta tradicionalne medije z novimi ter se motivno napaja (podobno kot pop art v šestdesetih) v sodobni ikonografiji, ki jo propagirajo televizija, tiskani mediji in svetovni splet.

Slikar Sašo Vrabič, eden najbolj profiliranih predstavnikov najmlajše generacija, ki se predstavlja ljubljanskemu občinstvu s projektom Nedelja za Bežigradom v Bežigrajski galeriji, je že s slikami, ki jih je razstavil na U3 leta 1997, nakazal svoj umetniški razvoj. Na platna je preslikal podobe s televizijskih zaslonov, njihova fragmentiranost in kombiniranje pa sta oblikovala nova vizualna sporočila. Tokrat je v množici vizualnih podob izbral tri – mobilni telefon, o katerega prednostih nas nenehno opozarjajo oglasna sporočila, prizore z nogometne tekme za Bežigradom ter dekle, ki ponuja spolne usluge na svetovnem spletu; po njegovem mnenju determinirajo stereotipno podobo današnjega mačo moškega. Kot nosilec – zaslon je ponovno uporabil slikarsko platno, čeprav ga formalni slikarski problemi ne zanimajo (to ga povezuje z nekaterimi kolegi, predvsem z Žigo Karižem, s katerim tudi večkrat sodelujeta). Slika v maniri tako imenovanega hitrega realizma (v nedavnem intervjuju je prostodušno izjavil, da je štiri slike za razstavo v naglici naslikal v tednu dni), delna zabrisanost podob in odsotnost detajlov pa simbolizirajo hitrost, s katero teče naše vsakdanje življenje. Konceptualno naravnan slikarski del je Vrabič vsebinsko nadgradil s CD-romom, ki projekt umešča v lokalni kontekst. Interaktivni film je delo v nastajanju, k njegovemu sooblikovanju so namreč vabljeni tudi obiskovalci, ki ponuja informacije o življenju za Bežigradom, obenem pa izbrani del mesta predstavlja mikroenoto, katere značilnosti so aplicirane na globalno raven.

Obvladovanje in uporaba sodobnih elektronskih medijev ter aktualiziranje in nadgradnja tradicionalnih slikarskih prijemov, ki slikarstvo postavljata v enakovreden položaj z najnovejšimi smernicami, Vrabiča uvrščajo med umetnike, ki se suvereno gibljejo znotraj sodobne multimedijske družbe.

Vrabič se zaveda moči medijev in komunikacije ter jih uspešno uporablja za lastno promocijo (je eden redki umetnikov, ki ima svojo predstavitveno spletno stran), hkrati pa je tudi kritični opazovalec, ki gledalca opozarja na posamezne probleme okolja, ki nas obkroža.

Dnevnik, 11. 9. 2001, str. 22.

←  Ogled e-kataloga

TV reportaža in dokument postavitve:

Rekonstrukcija interaktivnega dela: