Slike ali ekrani ateljeja

Sašo Vrabič je mlad slikar, katerega likovni jezik bo popolnoma zaživel ravno ob koncu dvajsetega stoletja. Njegova platna so odlična reakcija na čas, v ateljeja  katerem živi in na umetnost, ki se je v tem stoletju že zgodila.

Slikar, ki je zelo kritičen do svojih del, je uspel zaokrožiti vodilo lastnega likovnega jezika v najnovejših platnih, ki se v svojih temeljih izredno dopolnjujejo in tvorijo premišljeno celoto. Osnova slikarskega jezika, ki se tako močno kaže, je kompozicija. Ta temelji na delitvi enotne slikarske površine na več različno velikih površin kvadratne ali pravokotne oblike, ki vzpostavijo mrežo samostojnih in neodvisnih ekranov. Vsak tak ekran pa postane prostor ali polje življenja različnim motivom.

Ekrani so asociativna polja slikarjevih vizij o sliki, ki nastaja, izginja pa v gledalcu.

Slika na ekranu nenehno izginja in se tudi nenehno obnavlja. Motivi Sašovih ekranov so zato medsebojno tako različni. Ti ekrani so zaustavljene ali zamrznjene podobe časa, prostora in občutkov, ki so včasih tako nasprotni in drugačni, da ne najdemo prave povezanosti. Tako lahko opazimo različne podobe (obrazi, narava, arhitektura, živahne samostojne linije), ki se pogosto pojavljajo in opozarjajo na svojo vlogo. Slikarju je uspelo te različne motive združiti v učinkovito celoto, ker jim je ponudil enoten prostor in svoje razmišljanje. To pa samo kaže na izdelanost ekranov kot izrazov različnih razpoloženj in občutkov.

Grafike Saša Vrabiča se nam kažejo v treh lučeh
So tiste, ki kažejo kožo od znotraj. Prepoznamo jih po močnem okvirju, ki ga umetnik postavi, da zaznamuje mejo, do katere je pripravljen na kompromis s svetom. Znotraj teh meja je svoboden, prepuščen sebi in svoji domišljiji. Ni ga omejilo niti vsakodnevno ustvarjanje v studijih Akademije, ki je za veliko bodočih umetnikov zelo zatezujoče. Prežete so s temô, s težo, ki je v zadnjem hipu, s prav nežno črto ali sivino, razrešena demoklejevskega prežanja.

So tiste, ki kažejo kožo od zunaj. Prepoznamo jih po tem, da nimajo okvirja. So svetu odprte in pričakovati je, da se bo umetnik v njih potopil v popolni svobodi in mu bodo energije ušle iz nadzora. Pa ni tako. Vrabič tudi tu pristaja na omejitve, ki jih svoboda skriva v sebi in se z disciplino loteva abstrakcije. Previden je pri debelini črte (debelo : tanko), ki v grafiko vnaša ritem in ravnotežje; pri barvni perspektivi (črno : sivo : belo), ki nam vsaj malo prikupi včasih srhljive podobe.

So tiste, ki kažejo brezprostorje.

Abstrakcija slik : realizem besed.
Vrabič posega v že znano zrcalno trikotniško kompozicijo, katere vrh na eni strani tvori „gledalec”, na drugi pa „slikar”. Oba sta razpeta med „sliko” in njenim „naslovom”. Za Vrabiča bi bilo kakršno koli odstopanje od te sheme nesprejemljivo. Z naslovom da svojemu delu dokončno identiteto in očitno je, da mu posveča prav toliko pozornosti kot delu samemu. Prav hitro se ujamemo v zdaj sarkastičen, zdaj resen in skoraj vedno pomenljiv naslov, kjer beseda že tako močno poseže v slikano površino, da gledalca zanima, kako bo Vrabič to razmerje uravnaval v prihodnje.

 

Odlomek iz zloženke: Meje demokracije – Klub mladih, Klub Cankarjevega doma, besedilo: Nataša Bider, Marko Drpič & Božidar Zrinski (Katedra za sodobno umetnost), 25. 9. 1996.