7. 5.–15. 9. 2024
Galerija Nove univerze
Drofenigova hiša, Ljubljana
Kustosinja: Maša Žekš

Anamarija Stibilj Šajn

Sašo Vrabič: V oblaku

Vasilij Kandinski je ustvarjanje utemeljeval kot notranjo nujo. Sašo Vrabič ta notranji klic prepleta z umetniško senzibilnostjo, ki od njega terja refleksijo in odgovor na družbeno situacijo. Njegove slike so polne realnosti, so celo njen odsev. Sporočajo resnico in jo dajejo v razmislek, z občutkom in namenom, da bi jo dojel tudi gledalec, da bi se zavedal časa, ki ni le superlativen v tehnološkem napredku in kapitalistični naravnanosti, ampak posega v naša življenja, nas medsebojno oddaljuje in nas tako prikrajša za toplino, žlahtnost in potrebnost humanističnih vrednot. Smo »ujetniki« sedanjosti, v kateri živimo, po eni strani nelagodno, po drugi pa udobno, »v oblaku«, ko lahko preko interneta dostopamo do najrazličnejših podatkov in v hipu odplavamo v prostranstva svetovnega dogajanja. Kakšno protislovje se v tem skriva! Je čas, ki daje in hkrati jemlje, ki omogoča in hkrati omejuje. Na nas je, da poiščemo smisel obstajanja, da se zavemo lepote preteklega, tradicionalnega, celo večnega in hkrati gradimo odnos z novim in drugačnim.

Sašo Vrabič, ki je najprej odličen slikar, pa tudi fotograf, videast, grafik, risar, oblikovalec, glasbenik, oblikovalec zvoka in še marsikaj, polnomočno živi v času, preteklem in sedanjem. V njegovi ustvarjalni percepciji ima pomembno in nenadomestljivo mesto klasična slika, a avtor ji odpira tudi vedno nove izrazne poti. Tako medijsko čistost nadgrajuje z rešitvami, ki posegajo na druga področja in vnašajo sodobni tehnološki pridih. Avtorsko izvedbena unikatnost, odprtost za svojstvene načine, pristope in metode nedvomno izvirajo iz bogastva izkušenj, pripadajočih področjem njegovega raznolikega delovanja, njegovi multidisciplinarnosti.

Vrabičeva likovna dela se spreminjajo, saj mu je ustvarjanje nenehen odziv in hkrati izziv. Čeprav njegova poetika zajema različna tematska izhodišča, ostaja v polju figuralnega slikarstva. Motivno snov namreč črpa iz zaziranja vase, iz analiziranja družinskega utripa in spremljanja širšega družbenega dogajanja. Človeški lik, ki je osrednji akter dogajanja, njegov sogovorec in zaupnik, vpenja v prostor in čas, v subtilno percepcijo humanističnih vrednot in informacijsko-tehnološkega napredka ter ga tako zaznamuje z angažiranostjo in s sporočilno kompleksnostjo. Odlično obvladanje metjeja pa mu omogoča, da z izrazno močjo nadgrajuje in presega njegovo pojavnost, da pove več.

Dela, ki oblikujejo razstavo z naslovom V oblaku so dialog med človekom, človeško naravo in naravo. V njih je prisotna še drugačna narava. V slikarsko podobo namreč vstopa tudi virtualna, ki se manifestira skozi podnapise. Ti so vzeti iz različnih serij in filmov, opisujejo pa zvok oziroma glasbo in so še posebej namenjeni gluhim in naglušnim. So sporočilo in hkrati dodatna dimenzija slike, so paralela še enemu mediju, so reaktualizacija klasične slike, najpogosteje ustvarjene v »arhaični« oljni slikarski tehniki. Izkušnje in resničnosti drugih medijev vstopajo vanjo ter ji dajejo dodatno reinterpretacijsko vrednost. Nastaja dialog med podobo in besedo. Slednja ima sporočilno vrednost, hkrati pa je vsaka črka tudi tipografski znak s svojo vizualno pojavnostjo, s svojo obliko. V delih Saša Vrabiča si slikarska preudarnost in aktualnost podajajta roko ter postajata živost podobe-slika neke dobe.

V razstavno predstavitev je vključena tudi slika »Oder« iz leta 2006, ki je bila na nek način povod za novo serijo del. Ustvarjena je v tehniki akrila in letraseta na platno. Avtor pravi, da se navezuje na njegovo glasbeno prakso, takrat, ko je oder postal bolj pogost prostor ustvarjanja, kot galerije. Pri tej sliki je uporabil letraset črke, ki se nanašajo s pritiskom svinčnika na folijo, da črka odstopi in se prilepi na želeni nosilec. To je metoda, ki je zaradi napredka v tehnologiji, noben grafični oblikovalec, arhitekt ali tehnik ne uporablja več. Dodatno črtno lakiranje s svetlečim lakom na sliki poudarja občutek ekrana, podnapis pa sugerira na sicer izmišljen prizor iz filma.

Slika »Oder«je zasnovana v obliki ležeča formata, vse nove slike pa so pokončnega formata. Avtor je na tak način želel svet likovne umetnosti približati gledalcu, ki je vsak dan zasut z neštetimi vizualnimi informacijami. Postaja namreč iskalec hipnih podob in zvočnih vtisov, saj je nenehno priklopljen na telefonski ekran. Da bi slikar vendarle pritegnil pozornost gledalca, da bi ga iz kaotičnega vizualno zvočnega okolja povabil v svoj umetniški svet, se je odločil za slikovni ekran, ki je blizu telefonskemu. S tem je naredil prvi korak do publike oziroma je vzpostavil komunikacijski most. Preko rutinskega izhodišča je priklical gledalčevo pozornost in mu odprl drugačna, avtorsko intimna likovna obzorja.

Vrabič polnomočno živi aktualni ustvarjalni trenutek, preizkuša novo in drugačno, a klasični slikarski medij, povezan z umetniško tradicijo realističnega izraza je neločljivi del njegove ustvarjalne poti. Z izjemno likovno senzibiliteto se podaja v izbran motivni svet, v njem odkriva dovršenost, skladnost in lepoto, vse to prenaša na slikarsko platno ter vedno ob tem dosega avtorsko svojstven, intimističen interpretativni naglas. Prav figura, potopljena v morske globine je tista, s katero še ni povedal vsega. Zato se je z njo ponovno potopil v prosojno tekočino vode, v kateri odsevajo žlahtne barvne vrednosti, tudi tiste, ki objektivizirajo svetlobo. Ta potuje po telesu figure, osvetljuje posamezne dele in razkriva slikarjevo odlično obvladovanje kanonov klasičnega figuralnega podobotvorja, v podvodni atmosferi lebdečega telesa, podanega skozi niz uprizoritvenih pogledov. Z natančno in premišljeno poteznostjo sledi oblikam ki izgrajujejo njihovo predstavno jasnost. Prizore uteleša s tekočo obrisno linijo, ki potone pod občuteno barvno modelacijo, v barvni pestrosti in intenziteti, v bogastvu tonskega stopnjevanja, v mehkih, subtilnih barvnih prehodih in žlahtnih niansah.

Slikarjev kolorit je odsev naravo posnemajočih barvnih vrednosti, naglašenih z osebnim prefinjenim občutkom in s sposobnostjo sledenja nenehno se spreminjajočim svetlobnim igram. Avtorjevo zanimanje za svetlobo; efekti osvetlitve, delovanje svetlobe in sence so zelo učinkovit način podajanja telesnosti in atmosferičnosti. Slikarjevo ukvarjanje s svetlobo dobi pomembno dodatno potrditev z razstavnim dogodkom, ki se bo zgodil prav na mednarodni dan svetlobe.

V vodni masi je telo še vedno barvno in oblikovno dovršeno, estetsko in svojstveno, plavajoče« skozi svetlobna zanimanja in skozi vodno maso, ki se pojavlja razpeta med barvno konkretnostjo in transparentnostjo prefinjenih lazurnih nanosov. Voda mestoma kot tančica prekriva telo ter mu s tem daje dodatno dražestnost. Predvsem pa telo v vodi učinkuje sproščeno. Poudarek je na njegovih različnih pozicijah ter na lahkotnosti in gibkosti, s tem pa na svobodi. Občutek za zunanjo lepoto in popolnost je presežen z razmišljujoče poglobljenimi in sporočilno močnimi izpovedmi. S tem avtor dokazuje, da njegovo slikarstvo presega zgolj izostrene likovne-estetske norme.

Vrabičeva figura pa biva tudi v drugih in drugačnih okoljih. Je »izklesano« moško telo pred gozdno kuliso, v temeljni pojavnosti prikazano telo nad pokrajino, ki govori o uničujoči moči človeka nad naravo, so ptice na nebu … Izvedbena bravura pa ob discipliniranosti poteze govori tudi o njeni odločnosti, mestoma o ekspresivno naglašeni izživetosti, o potegih, ki celo objektivizirajo gibanje. Skratka, barvna in oblikovna dovršenost nastopata skozi slikarsko živost in prinašata pomenljivost.

Avtor nas vabi na razstavo, na kateri se zdi, da nam vrti film življenja, da zaustavlja njegove posamezne sekvence. Postavlja kadre, v katerih se odvija dialog med figuro in naravo, tako v obliki diptihalnih postavitev kot tudi simbioze dveh nravi prezentacije na eni sami slikovni površini.

Sašo Vrabič je tankočuten opazovalec civilizacijskih sprememb. Zaveda se njihovih pasti, jih predoči gledalcu, a iz njih vendarle tudi jemlje, da bi deloval v duhu časa, da bi umetniška dela približal ljudem. Opozarja na premike in preobrate, hkrati pa ohranja odprtost, pravo mero odprtosti za novosti. Na svojih slikovnih odrih vzpostavlja intermedijski postmoderni svet, v katerega vstopa z izjemno subtilnostjo in hkrati z intimno ter kleno ustvarjalno držo, znotraj katere imajo poseben pomen simbolne rešitve.

Njegova razstava »V oblaku« je dokaz več, da umetnost ne nastaja v inkubatorju, izolirana od zunanje resničnosti. »V oblaku« je namreč resničnost, ki nam je blizu, ki je pogosto absurdna in umetnik nas preko likovnih del o njej ozavešča.

Maša Žekš
Sašo Vrabič: V oblaku*

Razstavljena serija slik vsestranskega umetnika Saša Vrabiča, poimenovana “V oblaku”, ponuja vpogled v umetnikovo subtilno, a določljivo premišljevanje o naravi človeka in njegovi nezanemarljivi povezanosti s tehnologijo. Že sam format predstavljenih slik se ravna oziroma na nek način zgleduje po obliki standardiziranih ekranov pametnih telefonov. Za razliko od ostalih prepoznavnih avtorjevih slikarskih del, kjer je tehnologija neposredno upodobljena ob boku ambivalentnega človeka, se v pričujoči seriji podobe nagibajo k zornemu kotu njegovega habitata; naravi, urbanemu okolju, podvodnim impresijam in sanjavim oblakom. Navkljub vizualnemu manku digitalnih sestavin, tehnoloških atributov ter vzpostavljenem izhodiščem medija, ki neobremenjeno temelji na sorazmerno klasični obliki slikarstva, serija “V oblaku” nastopa kot reproducirana, z viralnim filtrom prekrita konzumerska vsebina.

Upodobljene gorske krajine, pogledi v nebo, sončni zahodi, obcestna počivališča in momentani izseki pod vodo plavajočih breztežnih teles izvirajo iz avtorjevih posnetih fotografij. Posameznim delom je subtilno dodan kolažiran vzhodnoazijski časopis, pri drugih pa izstopajo s kontrastno barvo poudarjene stranice podokvirjev. Vsem slikam skupni so skrbno naslikani, premišljeni napisi, ki celotno vsebino in ikonografsko analizo serije popeljejo na kompleksnejšo in bolj konceptualno raven. Izbrani fonti različnih velikosti ob spodnjem robu slike nastopajo kot prepoznavni podnapisi, ki opisujejo zvok. Na slikah, kjer je v podnapisu predvidena kakršnakoli melodija, so podnapisi obdani s simbolom note, pri ostalih zvokih, kot so brnenje, piskanje, človeški šum ali oglašanje živali, pa so le-ti umeščeni med oglate oklepaje. Delujejo na podoben način kot pri televizijskih serijah in filmih, kjer gledalca poleg govora informirajo o zvokih okolice. Sleherna slika v seriji tako dobi dodatno dimenzijo zvoka, ki v mnogih primerih v celoti sprevrže njeno atmosfero in alterira na prvi pogled nezahtevno vsebino.

Dela zaznamuje večplastna kontinuirana dvoumnost. Ta se spričo podnapisov izraža že pri večpomenskem branju umetniškega dela. Četudi oko zaznava pomirjujoče, v modrinah brezčasno podvodno gibanje človeških teles, sugeriran kontradiktoren zvok nadležnega računalniškega piskanja obiskovalca prisili, da si ob gledanju slike namišlja tudi njen zvočni ambient. Slednji zlahka spremeni izkušnjo konzumiranja slike; brezskrbno letovanje na turkizni obali spremeni v nelagodno, anksioznosti polno pisarniško okupacijo, nočni obisk počivališča dobi temačen pridih žanrske računalniške igre, razigrani jati ptic pa je nenaravno izvzeto kakršnokoli žvrgolenje ali plapolanje peruti. V številnih primerih je izziv določiti, ali je vzdušje na sliki meditativno, sproščujoče in spokojno ali je hkrati tudi strašljivo, enigmatično, celo grozeče. Dvoumje se kaže tudi skozi naslikane podnapise, ki sicer imajo pomen, a v izbrani tipografiji nosijo dodelane likovne lastnosti. Odločitev zapisati jih zgolj v angleškem jeziku hkrati aludira na resničen, angleško orientiran globaliziran svet, kjer pri digitalnih vsebinah slovenski jezik brezsramno izvesi in v celoti umanjka. Mešanje angleškega in slovenskega jezika se pripeti pri samih ambivalentnih naslovih, ki so zelo domiselni, mestoma humorni in iskreni. Naslov “Terra Bites” se na primer nanaša na računalniško enoto za izražanje količine podatkov, po drugi strani pa namiguje na potencialen Zemeljski ugriz. Podobno velja za deli “Vladimirjev gozd” in “Pozicije moči”, kjer na prvo žogo običajni naslovi v kombinaciji s podnapisi in samo podobo prinašajo potuhnjeno slutnjo o okolijskih katastrofah, vojni in kozmični invaziji.

Posamezni izseki figur pričajo o zgodbah absolutnih anonimnežev. Pridružujejo se jim mogočna gorovja, oceani in neskončno nebo. V svoji srži umetniška dela ostajajo neobremenjujoča, navdajajo z umirjeno energijo, očem prijetnimi barvnimi paletami in sproščenimi fragmenti subtilne narave. Vsaka slika je ločen ambientalni kader, ki ob predpisanem zvoku oživi v življenja polno melodično brnenje, vibriranje, ščemenje. V objemu brezčasnosti jih hkrati preveva izrazit čustven naboj, melanholija in naraščajoče nelagodje, tudi depresija. V svojem eskapizmu in navezovanju na tehnološke impulze previdno nagovarjajo človeške strahove sodobnega sveta. Serija “V oblaku” tako terja postopno motrenje posamezne slike; lepote narave sprijaznjene s poteklim časom, ki ga definira beli šum, zadušeni zvoki, spokoj in neskončno poslavljanje. Zaokrožena vsebina izmišljenega poslednjega dopusta prosperira v obliki estetskih kadrov, sledečim sistemu zasvojlivega spletnega pretočnika, ki omogoča neskončno poceni uživanje umetniških liričnih vsebin.

*besedilo ob razstavi V oblaku, Galerija Nove univerze, Drofenigova hiša, Ljubljana 7. 5.–13. 9. 2024